Zgodovina

NAŠA PRVA ŠTIRI DESETLETJA...

 

 Bil je maj in vilo se je leto 1972. Čez briške griče se je od Vrhovlja do Medane bohotila pomlad. S cvetjem posuta deželica je žarela v pomladnem soncu.
In bil je praznik-praznik dela-1. maj. Zastave so vihrale v vetru in v spokojnosti narave je bilo čutiti željo po novem rojevanju. V srcih 21 fantov in mož pa je bilo čutiti nemir.


Nestrpno so pričakovali večera. Takratni kronist je v zapisnik briške godbe na pihala zabeležil datum – 1.maj in zapisal: »V želji, da obogatimo in nadaljujemo 150 letno tradicijo godbeništva v Brdih, se zbiramo na predlog TD Dobrovo in ponovno ustanavljamo godbo na pihala.

 

 


Po pričevanju segajo zametki godbeništva v Brdih že v čas Francozov, ko je bila leta 1825 ustanovljena godba v Kojskem.
Po dolgih desetletjih, je leta 1906 bila ustanovljena še ena godba, v Biljani.

    


Obe godbi sta več krat nastopili s skupnimi močmi. Vztrajali sta tudi v času najhujšega fašističnega zatiranja. Po vojni se je v Medani ustanovila še tretja godba, ki pa je delovala le nekaj let.




Na pobudo takratnega medanskega kapelnika Jožefa Petroviča se je leta 1971 začela oblikovati današnja godba na pihala. Skupaj z Izidorjem Sosoličem, večletnim članom takratne biljanske godbe, sta po briških vaseh iskala nove člane ter stimulirala že obstoječe godbenike naj se pridružijo »novemu« pihalnemu orkestru.


In res zbrala sta dvajseterico ljudi z veliko mero volje in veseljem do glasbe. Od 20 godbenikov s starimi inštrumenti, je pihalni orkester po 10 letih delovanja štel že 50 članov. Skrb za materialni položaj je prevzela Kmetijska zadruga, za naraščaj pa je poskrbel oddelek glasbene šole na Dobrovem. Prvi dirigent »novega« pihalnega orkestra je bil Karel Zuljan.


Poleg svoje zagnanosti in natančnosti je bil tudi učitelj oddelka glasbene šole Nova Gorica na Dobrovem Vzporedno s tem je orkester tudi kvalitativno napredoval. Od običajnega, več ali manj koračniškega repertoarja, je orkester prehajal na igranje zahtevnejše glasbene literature.


 

 

 

Po petnajstih letih delovanja pa je prišlo do prelomnice v zgodovini orkestra. Karel Zuljan je prekinil z vodenjem orkestra, ukinil pa se je tudi oddelek glasbene šole. V tem kriznem obdobju je dirigentsko vlogo prevzel Ivan Marinič.


Zaradi ukinitve oddelka glasbene šole ni bilo več priliva mladih moči, starejše so pojemale in orkestru so se obetali hudi časi. Članstvo je v drugem petnajstletnem obdobju padlo na borih 17 članov. Ivan Marinič in Izidor Sosolič pa sta se tem mrkim časom z dvignjeno glavo trmasto upirala in vztrajala. 

 

 
In vztrajanje se je splačalo. Počasi se je nazadujoče stanje v godbi umirilo.


 

 

 

Kot pravi stari rek »Po dežju zmeraj posije sonce«, je tudi orkestru posijalo sonce. Začela se je nova pomlad.
Z oktobrom 2003 je strokovno vodenje prevzel dirigent Stojan Ristovski, kateri je v godbo prinesel nove ideje, nova znanja ter novo razpoloženje.



Godba pa je dobila tudi novega predsednika, Leona Koršiča.




Slednji je svojo funkcijo že od vsega začetka opravljal resno in potrpežljivo. V orkester je s svojo mladostno vnemo prinesel veliko izboljšav, ambicioznih načrtov in svežih idej.




 

Zaradi zdravstvenih razlogov je dirigent Stojan Ristovski decembra 2006 odstopil, dirigentsko paličico pa je prevzel mladi, perspektivni glasbeni akademik, Boštjan Vendramin, kateri nas s svojem znanjem bogati še danes.

 

 

 

 

 

 

Novi veter pa je v godbo spet zapihal sredi poletja 2008. Godba je zamenjala vodstvo. Funkcijo predsednika je prevzela Mateja Drnovšček.



Za razvoj naše godbe so poleg omenjenih umetniških vodij in prizadevnih predsednikov, ključni element tudi naši zagnanih muzikantje, katerim je prav hudo, ko na “petek vaje odpadejo”!
Nekateri vztrajajo pri orkestru že od samega začetka, torej že skoraj štiri desetletja.